KMEČKO DELO JE FIZIČNO LAŽJE, A VEDNO BOLJ STRESNO

NatisniE-pošta

Intervju s kmetico leta 2012 Jožico Lokošek

Sicer zelo zgovorna in nasmejana se zresni in znajde v veliki zadregi, ko beseda nanese na ugledno stanovsko priznanje, s katerim je bila 51-letna Jožica Lokošek iz zasavskih Strahovelj nad Kisovcem sredi oktobra razglašena za kmetico leta 2012. Priznanje bi si zaslužilo še mnogo slovenskih kmetic, je prepričana nagrajenka, a po razmisleku vendarle skromno ugotavlja, da si je prestižni naziv morda le zaslužila, če na kmetiji le z redkimi premori trdo dela že skoraj 30 let, prav tako pa je dejavna tudi v lokalnem društvu kmetic in podeželskih žena ter v izlaški kmetijski zadrugi.

Ste se že od mladega odločili, da boste kmetica?
Doma sem s kmetije nad Laškim in po končani osnovni šoli se je staršem zdelo samoumevno, da ne bom nadaljevala šolanja, temveč bom pomagala na kmetiji. Štiri leta sem bila res doma, pri osemnajstih pa sem se želela osamosvojiti, zaposlila sem se v tovarni in naslednja štiri leta opravljala triizmensko, tudi nočno delo. Ko sem se pri triindvajsetih poročila s Slavkom, pa se nama je ponudila priložnost, da se naseliva k daljnemu sorodniku Ivanu in njegovi ženi Mici Prosenc v Strahovlje pod zasavski hrib Marela, kjer sta imela višinsko kmetijo, bila pa sta brez naslednikov. In sva z možem šla. Osemindvajset let sva že tu, imava odrasla otroka, hčerko Tanjo in sineta Jureta, ter gospodariva na 11-hektarski živinorejski kmetiji. Nikoli mi ni bilo žal, da sva se naselila na to hribovsko kmetijo, čeprav so z njo povezana leta trdega dela in odrekanj. A tudi lepih trenutkov, uspehov in opaznega napredka. Ko enkrat osvojiš ritem dela in pridobiš delovne izkušnje, se namreč lotevaš novih stvari, dograjuješ objekte, dopolnjuješ dejavnost in omogočaš kmetiji večje prihodke. Vse to pa lahko počnemo zato, ker smo trdna in povezana družina, ki vedno stopi skupaj, ko je to potrebno.

Kako se danes godi kmetom?
Fizično je kmečko delo zagotovo lažje, kot je bilo, saj delo na kmetiji lajšajo stroji. Je pa res, da je vodenje kmetije po drugi strani neprimerno bolj stresno, kot je bilo še pred nekaj desetletji, saj so stroški veliki, prihodki pa manjši. Za primerjavo naj povem, da je kmet, ki je pred kakimi tridesetimi leti dnevno oddal 40 litrov mleka, mesečno zaslužil več kot delavec za osemurno delo v tovarni. Danes so zaslužki pičli, posebej na taki višinski kmetiji, kakršna je naša, kjer potrebujemo za obdelavo zemlje in rejo krav molznic veliko strojev in tudi ročnega dela, kar je povezano z velikimi stroški. Obremenjeni smo tudi z obsežnim administrativnim delom, čeprav sama menim, da red pač mora biti.

Katera dejavnost prinaša prihodek vaši kmetiji?
Pr' Urodež, kot po domače pravijo naši kmetiji, so bili predniki živinorejci in to tradicijo z možem nadaljujeva. V hlevu imamo 20 glav plemenskih telic in krav molznic, ki nam letno dajo okoli 60 tisoč litrov mleka. To mleko deloma oddamo v mlekarno, deloma pa ga sama prodam strankam ali ponudim na trboveljski tržnici, kjer prodajam dvakrat tedensko. Pomemben vir dohodka pa nam prinaša tudi dopolnilna dejavnost reje kokoši nesnic, katere nosilka sem prav jaz, prevzela pa sem jo po pokojnem sorodniku Ivanu. Doma imamo tudi pakirni center, ki nam omogoča, da jajčka varno pripeljem do kupcev.

Ni težko ugotoviti, da je vaš delovnik zelo natrpan …
Če moža ni, se začne že zgodaj zjutraj v hlevu, sicer pa vstanem ob pol šestih. Mleko odpeljem v dolino, ga razvozim strankam in v zadrugo. Pozimi je včasih zaradi poledenele ceste križ, zgodilo se je že, da mi je bazen z mlekom zdrsnil po strmini, pa tudi s traktorjem sem že zdrsnila v hribu. Okoli devetih se lotim gospodinjstva, le mimogrede spijem kavo in pozajtrkujem. Ko postorim najnujnejše v hiši, grem h kuram. Nahranim jih, okidam in skupaj s teto Mici poberem jajca. Hitro pride čas kosila, ko se za mizo zbere družina, popoldne pa spet kliče delo: ali na polju ali pa je treba vrteti mešalec, saj kar naprej nekaj zidamo. Dela pri nas nikoli ne zmanjka. Sreča pa je, da jaz delo na kmetiji opravljam z velikim veseljem.

Aktivni ste v lokalnem društvu kmetic in podeželskih žena, ste tudi članica upravnega odbora Kmetijske zadruge Izlake. Je zadruga v oporo zadružnikom?
Če ima kmetija usmerjeno pridelavo, ji je zadruga gotovo v oporo, saj zadružniku pomaga pri odkupu, kontroli proizvodov, organizaciji prevozov, vzorčenju, nabavi krmil in drugih potrebnih sredstev, seveda pa se zadruga lahko uspešneje kot kmet sam pogaja tudi o odkupnih cenah.

Kaj pa vam pomeni druženje v okviru društva kmetic, žena in deklet na podeželju Mlinše-Izlake-Kolovrat, katerega dejavna članica ste?
V naše društvo sem se vključila že takoj po prihodu v Strahovlje pred 28 leti. Članicam ponuja možnost druženja, kar je po mojem za nas podeželske ženske najpomembnejše, sicer pa organizira izlete in ekskurzije, predavanja, tečaje, razstave in podobno. V društvu sem bila ves čas aktivna, od ustanovitve tudi članica upravnega odbora, zato seveda ni naključje, da me je v okviru Zveze kmetic Slovenije predlagalo za dobitnico naziva kmetica leta.

Vam priznanje veliko pomeni?
Če odmislim družino, je naziv kmetica leta 2012 zagotovo najboljše, kar me je doletelo v življenju. Zelo sem ga vesela. Je pa podelitev priznanja tudi priložnost, da se vsaj enkrat v letu glasneje sliši beseda kmečke ženske.

Jožica Lokošek zasebno
Kmetica leta Jožica Lokošek je zvedava in zelo simpatična ženska jeklene volje, ki se zelo rada druži, spoznava novosti in rada obišče nove kraje, a po vrnitvi domov vedno ugotavlja, da ji je doma najlepše. Izrazitih hobijev nima, saj zanje tudi časa nima, ko pa »sem vedno v pogonu in imam rada vse sproti opravljeno in narejeno,« pravi. Znanja in spretnosti si je v življenju nabirala sama, lotevala pa se je vsega, kar je bilo na kmetiji treba vedeti: od spoznavanja ekološkega kmetovanja do vožnje s traktorjem. Prav v spretnostni vožnji s traktorjem je dvakrat zastopala izlaško društvo in med kmeticami dvakrat osvojila prvo mesto.


Besedilo in fotografije Damjana Stamejčič

Na slikah: Jožica Lokošek v domači zbiralnici mleka in Jožica Lokošek z možem Slavkom

Naročite se na brezplačni spletni časopis

Naročite se lahko na tiskano izdajo časopisa S PODEŽELJA.SI s tem da izpolnite obrazec tukaj.

Če pa želite prejemati brezplačnik na vaš email naslov pa vpišite svoj email v obrazec, ki ga dobite tukaj. Brezplačnik izhaja vsake tri mesece.

Informacije o časopisu

Brezplačni časopis S PODEŽELJA.SI izdaja Zadružna zveza Slovenije. Odgovorna urednica je Anita Jakuš. Naklada 40.000 izvodov.

Veseli bomo vašega komentarja na e-mail info@spodezelja.si.

Oglasi

dezelna.jpg

zzs.jpg

 semenarna.jpg

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali izborom opcije "se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij kliknite tu .

Sprejemam uporabo piškotkov na tej spletni strani.

Vec informacij