NAŠE ZADRUGE NEENAKOPRAVNE NA TRGU

NatisniE-pošta

Intervju s predsednikom KZ Metlika, podpredsednikom KGZS in predsednikom nadzornega odbora ZZS Ivanom Kuretom

Zadružništvo se je v zaostrenih kriznih časih povsod po Evropi in enako pri nas pokazalo za izrazito pozitivno idejo, saj grabežljiv kapital zaradi skupne lastnine in skupnega upravljanja premoženja zadrug ni mogel kupovati in prodajati, ocenjuje nekdanji direktor in zdaj predsednik upravnega odbora največje slovenske kmetijske zadruge Metlika, podpredsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in predsednik nadzornega odbora Zadružne zveze Slovenije Ivan Kure. Ne glede na to pa zadružništvo po njegovem še posebej v Sloveniji deluje v izrazito nenaklonjenem okolju in v neenakopravnem položaju na trgu, kar ga ne ovira zgolj v razvoju, temveč do neke mere skupaj z živilskopredelovalno industrijo postopoma uničuje.

Kaj je tisto, kar postavlja zadružništvo v neenakopraven položaj na trgu?
Že desetletja se borimo proti trgovini, ki je na trgu vzpostavila monopolni položaj in uveljavila nepošteno delitev dohodka, kar občutijo kmetje, zadruge in tudi živilskopredelovalna industrija. Študija priznanega slovenskega agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja pa tudi objektivno dokazuje, da imajo slovenski trgovci najvišje marže v Evropi, kar uničuje ostale deležnike prehranske verige. Monopolni položaj trgovcev na slovenskem trgu je z nedorečeno politiko omogočil in pospešil razmah sivega trga in zelo prizadel tiste, ki na njem organizirano nastopajo.

Lahko na konkretnem primeru pojasnite, kaj se je zgodilo?
Problem vam bom pojasnil na primeru vinogradnikov in vinarjev. Liter vina, ki ga zadružniki metliške kmetijske zadruge oziroma zadružne kleti prodajo lokalnemu trgovcu, stane na trgovski polici denimo 2,20 evra, pri čemer si trgovec zaračuna maržo in druge bonitete, tako da klet dobi le 1,20 evra. Vino z istega območja pa lahko komur koli v neomejenih količinah prodajajo tudi posamezni vinogradniki in vinarji, ki pa liter računajo po 1,50 evra. Seveda potrošniki raje kupujejo vino neposredno pri vinarju, ker ga po nižji ceni dobijo več. Takšno neposredno prodajo jim omogočata veljavna zakonodaja in tržni sistem, ki organizirane ponudnike vina postavljata v neenakopravni položaj.

Pomeni, da nasprotujete neposredni prodaji kmetijskih proizvodov?
Nikakor ne. Prepričan sem, da je sistem neposredne prodaje povsem sprejemljiv, saj so v njem predvsem večji kmetijski proizvajalci našli pomembno tržno nišo in vir prihodka. Zakaj torej ne bi sami tržili in prodajali svojih proizvodov, če jim zakonodaja to dopušča? Oblast je tista, ki bi morala poskrbeti, da bi na trgu veljali enaki pogoji za vse. Posamezniki samo pametno izkoristijo tisto, kar jim je dovoljeno. Dejstvo pa je, da so vinske kleti na trgu v neenakopravnem položaju, ker morajo spoštovati veljavno zakonodajo, plačevati za svoje delavce davke in prispevke ter končno tudi davek na dodano vrednost. Enaka zgodba je tudi pri mesu, zakonodaja je pri registriranih obratih posebej zahtevna, kar za neregistrirane prodajalce ne bi mogli trditi. Mesnopredelovalna industrija propada, država pa se ne zgane in problem ostaja nerešen.

Kje vi vidite rešitev?
Pogoji na trgu se morajo izenačiti za vse ponudnike, razen tega pa mora postati delitev pogače pravičnejša. Kar se dogaja zdaj, pomeni uničevanje organizirane proizvodnje tako v zadrugah kot v živilskopredelovalni industriji. Žal pa odgovorni tega dejstva še niso doumeli. Vsaj na kmetijskem ministrstvu na to temo še niso rekli nobene.

Zanimivo, saj državi skozi te vrste sivo ekonomijo odteče kar precej denarja …
Kar izračunajte: če je v Sloveniji čez palec okoli 20 tisoč hektarov vinogradov, ki letno navržejo okoli 150 milijonov litrov vina, od te količine pa registrirano prodamo le 20 do 30 milijonov litrov, koliko denarja bi se znašlo v proračunu, če bi od neposredne prodaje država pobrala le 30 centov na liter …

Poudarjate, da ne le trg, temveč tudi družbeno okolje pri nas ni naklonjeno zadružništvu. Kaj imate v mislih?
Čeprav znova in znova ugotavljamo, da bi nam šlo na vseh področjih veliko bolje, če bi se povezali, tega ne storimo. Tudi pri zadrugah je enako. Čeprav gre kateri slabo, se povezovanja otepa. Zdaj razmišljamo celo o tem, da bi z dodatnim denarjem spodbujali ustanavljanje novih zadrug. Jaz sem proti takšnim rešitvam, ki po mojem ne vodijo v razmah pravega zadružništva. Prava pot bi bila, če bi država z dopolnjeno in spremenjeno zakonodajo ustvarila pozitivno okolje za nastanek novih kmetijskih, socialnih, potrošniških in mnogih drugih zadrug, ki bi jih ustanovili člani z izrazito izraženim interesom. Še tako dobra ideja, če ni podprta v okolju, pač ne more zaživeti. Če bodo dani pogoji, bo zadružništvo zaživelo, če ne, bo usahnilo. Kot roža, ki je ne zalivaš.

Kako pa kot eden od njenih uglednih članov gledate na vlogo Kmetijsko-gozdarske zbornice pri krepitvi položaja našega kmetijstva, kmetov in zadružništva kot pomembnega dela našega kmetijstva?
Velik pomen zbornice vidim v tem, da je prava sogovornica vsakokratni vladi, ker skuša kmetijstvu zagotavljati pogoje za preživetje, ker preko svojih strokovnjakov usmerja na podeželje veliko znanja in si prizadeva za to, da kmetje ne bi bili potisnjeni v položaj drugorazrednih državljanov. Posebej pomembna pa se mi zdi vloga zbornice pri soustvarjanju enakopravnih pogojev za vse, ki živijo od slovenskega kmetijstva. Žal pri tem, vsaj za sedaj, še ni povsem uspešna.

Damjana Stamejčič

Ivan Kure osebno

Več kot tri desetletja je Ivan Kure delal v kmetijski zadrugi Metlika, zadnjih dvanajst let pred upokojitvijo tudi kot njen direktor. Ponosen je, da se je prej majhna zadruga z naložbami in premišljenimi usmeritvami v programe mesne pridelave, vinogradništva in kletarstva ter razvoja oskrbnih centrov za gostinstvo razvila v največjo kmetijsko zadrugo v Sloveniji z 240 zaposlenimi in še 60 pogodbenimi sodelavci. In prijetno presenečen nad visoko izkazanim zaupanjem, s katerim so ga po upokojitvi člani zadruge izvolili za njihovega predsednika. Ponosen pa je tudi na svojo družino, ženo Jožico, ki je zaslužna za ohranitev in razvoj kmetije v Grmu pri Podzemlju, na hčerko in štiri sinove. Vsi štirje starejši otroci imajo v žepih že fakultetne diplome, le najmlajši Jani je še osnovnošolec. Otroci so že od malega vajeni dela, zato njihov oče upa, da se bo kmetija tudi v prihodnje lepo razvijala. D. S.

Fotografija: Ivan, žena Jožica, sinovi Andrej, Viktor in Marko ter hči Mojca ob najmlajšem Janiju, ko je praznoval svoj šesti rojstni dan (osebni arhiv družine Kure)

Naročite se na brezplačni spletni časopis

Naročite se lahko na tiskano izdajo časopisa S PODEŽELJA.SI s tem da izpolnite obrazec tukaj.

Če pa želite prejemati brezplačnik na vaš email naslov pa vpišite svoj email v obrazec, ki ga dobite tukaj. Brezplačnik izhaja vsake tri mesece.

Informacije o časopisu

Brezplačni časopis S PODEŽELJA.SI izdaja Zadružna zveza Slovenije. Odgovorna urednica je Anita Jakuš. Naklada 40.000 izvodov.

Veseli bomo vašega komentarja na e-mail info@spodezelja.si.

Oglasi

dezelna.jpg

zzs.jpg

 semenarna.jpg

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali izborom opcije "se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij kliknite tu .

Sprejemam uporabo piškotkov na tej spletni strani.

Vec informacij