S STROKO V PODPORO KMETOM IN KMETIJSKI POLITIKI

NatisniE-pošta

Intervju z dr. Miroslavom Rednakom, agrarnim ekonomistom, 44 n1
dolgoletnim predstojnikom oddelka za ekonomiko kmetijstva Kmetijskega inštituta Slovenije.
Pionir razvoja slovenske agrarne ekonomike, avtor izvirnih znanstvenih člankov, soustanovitelj Društva agrarnih ekonomistov Slovenije, več mandatov tudi njegov predsednik, sooblikovalec agrarnopolitičnih informacijskih sistemov v Sloveniji in velik poznavalec slovenskega kmetijstva.

Vašo poslovno pot je zaznamovala ekonomika kmetijstva. Kako ocenjujete vlogo agrarne ekonomike kot znanosti pri razvoju kmetijstva?
Pomembna sta stroka in uveljavljanje ekonomske stroke v praksi. Dobre stroke seveda ni brez dobrih znanstvenih podlag. Znanstveni pristopi so morda pomembnejši pri tistem delu ekonomike kmetijstva, ki je usmerjen v podporo kmetijski politiki, k pojasnjevanju vzrokov za razvoj v določeni smeri ter v napovedovanje verjetnih sprememb ob določenih predpostavkah. Druga, morda še pomembnejša naloga agrarnih ekonomistov je prenos ekonomskega znanja v prakso, na kmetije. Ekonomska učinkovitost kmetijske proizvodnje je temelj razvoja kmetijstva. Na tem področju imamo agrarni ekonomisti še veliko dela.

Slovensko kmetijstvo je doživelo številne preobrate. Katera je največja sprememba na področju kmetijstva v zadnjih 25 letih v Sloveniji?
Mislim, da je to sprememba družbenega sistema. To čutimo vsi, verjetno pa v kmetijstvu še močneje. Spomnimo se zemljiškega maksimuma,44 19 položaja družinskih kmetij v senci družbenih posestev. Družbeni položaj in odnos države do kmetijskih gospodarstev sta se pomembno spremenila. Tu so seveda tudi priprave in sam vstop v EU s korenito spremembo kmetijske politike in odpiranjem trgov. Prvi odziv na te spremembe, ki so jih kmetje hitro zaznali, je bilo padanje cen kmetijskih pridelkov. Postopoma in vsaj delno so ta izpad prihodkov nadomeščale subvencije, ki so iz reforme v reformo vse manj vezane na proizvodnjo. Vse manj je jasnih signalov, kaj in kako proizvajati. Nič več ni državne cenovne politike, ki je dajala prednost tem ali onim proizvajalcem, (skoraj) nič več ni subvencij samo za ta ali oni proizvod. S tem se tako politika kot kmetje težko soočajo. Politika si še vedno želi, da bi lahko usmerjala proizvodnjo, kmetje pa si želijo, da bi jim politika (ali pa stroka) povedala, kaj se splača proizvajati. Nič več ni tako in to je velika sprememba. Odgovornost, kaj in kako proizvajati, morajo sprejeti kmetje sami. To terja spremembe v miselnosti, to pa je najteže.

Kako ocenjujete skupno kmetijsko politiko in s kakšnimi izzivi se ob njej soočamo?
V okviru politike prvega stebra smo zašli v nekakšen začaran krog. Prepričani smo, da brez subvencij ne gre, a hkrati se krepi zavedanje, da take, kot so, dolgoročno ne rešujejo težav. Iz reforme v reformo se skuša nekako prepričati davkoplačevalce (in vse močnejše okoljevarstvenike) o potrebnosti zagotavljanja teh subvencij, denimo, z »ozelenitvijo«, hkrati pa skrbeti za to, da bodo prerazporeditve plačil med državami in gospodarstvi čim manjše. Nezadovoljstvo raste na obeh straneh. Tudi v prihodnje ni pričakovati kaj drugega, sam mislim, da so potrebne korenite spremembe. Več svežine je v okviru ukrepov drugega stebra. Tu se v večji meri lahko osredotočimo na reševanje naših specifičnih vprašanj. Žal znamo marsikje stvari zaplesti bolj, kot je to potrebno, težave imamo tudi z organiziranostjo. Poseben izziv vidim v delu programov SKP, ki se nanašajo na prenos znanja. Samo gospodar, opremljen s potrebnim tehnološkim in ekonomskim znanjem, bo sposoben odgovoriti na izzive, o katerih sem govoril na začetku. Eden od teh programov se imenuje prav »Sodelovanje«. Ideja je odlična – povezati v skupino različne deležnike (kmete, svetovalce, raziskovalce …) s ciljem rešiti povsem konkreten problem. Sam sem, denimo, ob nastopu mlečne krize predlagal projekt »Kako pridelati mleko za 25 centov«. Prepričan sem, da je to mogoče. Za take projekte so na voljo sredstva. Težava je, da se ne znamo organizirati in da težko sodelujemo. Kolikor vem, nismo uspeli zagnati še nobenega takega projekta.

Kako osebno gledate na dosežen razvoj slovenskega kmetijstva in kje imamo največje razvojne priložnosti?Z optimizmom. Ohranjamo vire, poseljenost in krajino. To so najbolj splošni kazalci solidnega splošnega stanja kmetijstva. Seveda so tudi težave. Razvojno gledano se mi zdi, da je še največja težava majhnost kmetij. Velik del kmetij bo moral razvojne možnosti iskati v kombinaciji različnih virov dogodkov. Turizem lahko precej pomaga, ne le z razvojem turističnih kmetij, pač pa predvsem z razvojem infrastrukture in trga z nišnimi kmetijskimi pridelki.
Kaj bi sporočili državljanom Slovenije, slovenskim kmetom in zadružnikom ob koncu leta?
Veliko zdravja in sreče.

Dr. Miroslav Rednak osebno
Dr. Miroslav Rednak ima rad vse, kar je povezano z naravo. Rad ima ribarjenje, gobarjenje in vrtnarjenje. Užitek mu je delati z lesom. S soprogo Tino Volk, ki je tudi agrarna ekonomistka, imata hišo ob Kolpi, kjer je možnosti za vse našteto in še marsikaj več kot dovolj.

Naročite se na brezplačni spletni časopis

Naročite se lahko na tiskano izdajo časopisa S PODEŽELJA.SI s tem da izpolnite obrazec tukaj.

Če pa želite prejemati brezplačnik na vaš email naslov pa vpišite svoj email v obrazec, ki ga dobite tukaj. Brezplačnik izhaja vsake tri mesece.

Informacije o časopisu

Brezplačni časopis S PODEŽELJA.SI izdaja Zadružna zveza Slovenije. Odgovorna urednica je Anita Jakuš. Naklada 40.000 izvodov.

Veseli bomo vašega komentarja na e-mail info@spodezelja.si.

Oglasi

dezelna.jpg

zzs.jpg

 semenarna.jpg

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali izborom opcije "se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij kliknite tu .

Sprejemam uporabo piškotkov na tej spletni strani.

Vec informacij