S PODEŽELJA.si

Naši otroci so velikokrat jezni, trmasti, razdraženi, jokajo. Velikokrat to počnejo v javnosti, kjer nam je neprijetno in ne vemo, kako naj se odzovemo, da ne bomo pridobili še več pozornosti.

Seveda s tem, ko je nas sram za otrokova dejanja, njega ni treba biti sram. Otrok tukaj pridobiva moč in izkušnjo, kaj mora narediti naslednjič, da bomo »zmrznili« mi kot starši. Kaj storiti, ko otrok naredi sceno? Najprej moramo ločiti čustva od vedenja. Torej, otrok nekaj občuti in se na to odzove. Otrok mora dobiti sporočilo, da je to, kar čuti, OK. Da ni z njim nič narobe. To naredimo s stavkom: »Vidim, da si jezen, to lahko razumem, tudi jaz bi bila jezna (ali žalostna ali razočarana …), če bi morala sredi igre spat.« Počakamo, da se otrok umiri, in šele potem komentiramo njegovo vedenje. Nihče, niti odrasli, ne more funkcionirati, dokler se ne pomiri. Otroka pa najhitreje pomirimo, če razumemo njegova čustva – z empatijo. (Enako je pri odraslih.) Ko se pomiri, mu povemo, da lahko razumemo jezo, ampak tega, da je brcal, pa ne dopuščamo (otroka naučimo, kako prepoznati in kontrolirati svoja čustva). Nato mu povemo, kaj se bo zgodilo naslednjič: »Lahko se pogovarjava o tem, kaj boš naredil naslednjič, ko boš jezen, in izbereva način, kjer ne boš delal škode.« Pomembno je, da otroka naučimo zavedanja čustev in njegovih vedenj, saj lahko, če ga tega ne naučimo, stopnjuje svoje odzive v nasilne. Te pa je zelo težko zaustaviti.
Svetujeta Albert in Leonida Mrgole, Zavod Vezal